Slike v troje
nedelja, 22. novembra 2015, avtor Mojca Polona Vaupotič in Manja Sgerm, foto Aljoša Šumer in Peter Sgerm
Pred zaključkom leta pa še malo abstrakcije
Letos med Jezernikovimi dnevi smo pri fotosekciji pripravili zelo markantno razstavo, malo drugačno od tistih, ki smo jih vajeni sicer. Šlo je za stil abstraktnega slikarstva. Skoraj prepričana sem bila, da bo udeležba obiskovalcev manjša, saj je že tema, sama po sebi, za manjši kraj tudi manj privlačna. A moram reči, da sem bila prijetno presenečena. Ne le to, da je bil obisk med počitniškim obdobjem lep, tudi gledalci so bili nad razstavo vidno navdušeni, saj je še dolgo časa po otvoritvenem programu tekel pogovor z avtorico, prijetno vzdušje pa je bilo čutiti še dolgo v večerni čas. Skratka, slikarska razstava je naredila svoje.
Preden se potopimo v takrat razstavljena dela ljubiteljske slikarke Manje Sgerm, avtorice razstave "Slike v troje", bi želela omeniti to, da se ustvarjalci v današnjem času različno zavedajo, kakšna milost je to, da sploh lahko puščajo sledove. V trenutkih najhujše krize jih prav ta možnost lahko reši pred resignacijo. Nadarjenost, kot beseda sama pove, je sicer dar, pa tudi obveza, saj najbrž vidijo svoje poslanstvo v soustvarjanju nove, morda celo svetejše kulture ter v razdajanju, v žlahtnem pomenu besede. Ustvarjati zaželeno pa je mogoče tistemu, ki za svoje delo pokaže posluh, ki mu je dano kdaj pa kdaj vedeti, da ga ustvarjanje potrebuje in ceni ter mu pri svojih prizadevanjih pride na tak ali drugačen način nasproti, mu zaupa in mu pušča umetniško svobodo. A »umetniška svoboda« je spet druga tema.
Po navadi je tako, da kadar teče beseda o umetnosti, želijo vsi vedeti nenavadnoveliko, ko pa nanese beseda na "abstraktno", pa se rado hitro zatakne. Abstraktno pomeni v umetnosti, da je nekaj izraženo posredno in v prispodobi – kot senca vetra, ki je ne vidimo ali pa neizrečena beseda, ki jo lahko razberemo na človekovem obrazu, ne da bi jo izrekel – če navedem zgolj primerjavo. Zato se mi zdi prav, da nam ustvarjalka Manja Sgerm neposredno predstavi vsebino lastnih abstrakcij, ki jih je v letošnjem vročem avgustu razstavila. Ob njeni besedi bomo imeli možnost začutiti še njeno roko, oko in dušo, ki odsevajo vse tisto, kar morda marsikomu tudi na razstavi ni bilo povsem razprto. Ob njeni razlagi, kot avtorici, pa imamo možnost vsi tisti, ki smo že abstrakcijo podoživeli na večih koncih in krajih, da se nas dotakne njen prvinski taktilni čut, kar pa je gotovo spet drugače, kot bi to predstavila jaz sama, kot likovna kritičarka.
Mojca Polona Vaupotič
Zakaj naslov "Slike v troje"
Ob nastajanju slik pod čopičem sem razmišljala o tem, kako lahko slike vplivajo druga na drugo; v kakšnem sozvočju v sporočilnosti so takrat, ko se postavijo skupaj. To se mi je postavilo kot ključno izhodišče ob postavitvi razstave v večnamenskem prireditvenem prostoru Režijskega obrata občine Lovrenc na Pohorju, kjer uporabljamo 'priročno galerijo'.
PRVI TROJČEK, navpične miniature; Uvod v razstavo 'trojčkov abstrakcij'
Prvi trojček je postavljen navpično. Sledijo si slike: Sončni zahod, Njiva ter Smreka.
Sončni zahod je še vedno ena meni najljubših slik. V bistvu je zelo preprosta. Format je pravilni kvadrat in slika je pravzaprav miniaturna. Rdeče barve imajo mešani in hkrati čisti nanos, v črtnih ravnih linijah, ki jih v sredini obogati svetlejša rumena črta – črta zahoda. Zame. Vem, da ima slika pod sabo slike, ki so prekrite in jih ni videti skozi nanose več plasti barv. Zame je bogata, ker je domišljena in ker sem po nekajmesečnih iskanjih nanosov barv prišla do točke, ko sem z njo postala – skoraj zadovoljna. Sčasoma pa, ker sem jo – natančneje ko sem jo na določeni točki pustila pri miru.
Njiva je slika, kjer so nanosi barv prav tako skoraj vodoravni, vendar rdeče polje v miniaturi nekoliko pada. Po barvah, linijah in vsebini sodi k prvi in tretji sliki.
Smreka je na razstavi edina 'realistična' slika, ki pa jo sama razumem tudi kot abstraktno. Barve na smreki so sive, bele, v nekaj malih odtenkov zelene. Celota spominja na zimo in njen ledeno žareči zahod? Oblika in linije barv so 'res kot smreka'. Kot abstrakcija je zame zato, ker je postavljena 'v zrak', nima debla, ker je ozadje ognjene rdeče kot je pozimi malokdaj. Ker mi cilj v slikanju ni realizem temveč iskanje barv, celotna podoba, sem delo na tej točki zaključila. V uvod 'trojčkom' sodi kot napovednik in plastično prepoznavni nagovor k abstraktnemu.
DRUGI TROJČEK, vodoravno; skupni naslov 'Obrazi'
Sestavljajo ga Skriti obrazi, Kurent ter Angel.
Skriti obrazi (akril, svinčnik) je slika, katere osnove so nastale že pred dvema letoma. Potem pa majhni dodatki, zorenje, meseci 'skritega počitka'… dokler se ni dokončno izoblikovala ter čakala na svojo priložnost. Na prvi pogled so le lise; rumene, rdeče, črne, sive, nekaj krožnih potez, ki delujejo naključno. Ob pozornem opazovanju in z ukvarjanjem s sliko, barvami, lisami in črtami pa se izriše obraz ženske z nežnimi potezami, ki gleda navzdol. Ali pa miži. Ob njeni bradi se v lisah izriše še drug obraz, bolj resen, če ne celo grenak. Niže v črnih lisah vidim še več obrazov.
Kurent (akril) oz. njegova glava je nakazana z dolgimi potezami čopiča, v modrih, rdečih in sivozelenih barvah, ki lebdijo na rumeni podlagi. Par oči sta samo dve kratki plavi s čopičem narisani prečni črti. Če sliko obrnem na glavo je prav tako kurent. Razlika je samo v tem, da so oči enkrat više in jezik daljši, ob obrnjeni sliki so oči niže in je jezik krajši. Na razstavi tega nismo poskušali, vendar ob eksperimentiranju za razstavo sem se s temi idejami prav igrala. Kaj je maska in kaj resničnost; z dolgim jezikom /nosom/hrepenenjem?
Angel (akril) je usmerjen h Kurentu in Skritim obrazom. Zame je kot - slikanje samo -uresničitev mene same. Je poslanstvo barv, čopiča, potez, skritih obrazov, teženj, ki so v meni in ki me vodijo v iskanju barvnih razmišljanj in besednih doživetij.
TRETJI TROJČEK, vodoravno; skupni naslov 'Gradovi v oblakih'
Gradovi v oblakih I; Danes skušam gledati sliko kot abstraktno - kaj je bliže in kaj je dlje. Ko sem postavljala razstavo… še prej… so me asociacije visokih stolpov, postavljenih na zračno podlago spominjali na gradove Walt Disneyjevih risank. Ko sem bila majhna, sem hrepenela po tistih podobah, slikah, pravljicah. Danes jih ne cenim več, pravzaprav jih na nek način omalovažujem. Ostaja pa občutje ideje, občutje sanj 'gradov v oblakih', 'hrepenenj'. Hrepenenja za 'gradovi v oblakih' so tista, ki bi jih rada uresničila in uresničevala. Lahko so čisto konkretna, npr. 'samo' v času, ki ga imam za slikanje, samo igra z barvami, samo postavitve razstav, samo zrenja v barve in razmišljanja o njih…
Gradovi v oblakih II, (akril, platno); spontana slika, nastala na delavnici v letu 2014 (Trate, mentorica akademska slikarka Saša Bezjak). Saša je zagotovo prva in ključna oseba, da razstave so. Da gradovi v oblakih so. Brez njene podpore si ne bi za-upala in tvegala. Naslov je simbol zgodbe, ki se začne v prejšnji sliki. Tukaj so upodobljene 'trdnjave' gradov v oblakih, različno spredaj, različno zadaj. Simbolika ni naključje, ne v besedilu, ne v zaporedju postavitve teh treh slik, ne v velikosti. Trdnjava (ali trdnjave) gradov v oblakih mora stati na sredini in hkrati na obrobju gradu, mar ne? Sicer pa bi lahko slika imela naslov tudi 'Slap kot nuja'…
Procesija (akril) zaokroža mojo osebo molitev v trojčku; predanosti barvam, igri s čopičem. Prvi v procesiji je molivec, ki s sklenjenimi rokami moli. Ljudje sledijo molivcu; z naklonjenostjo, skepso, strahom, ali pa samo zato, ker tako to počnejo drugi. Procesija ima senco, enako in hkrati neenako kot je ona sama. Podobno je z abstrakcijo. Slika sem jaz. In hkrati nisem jaz, ker je to igra barv in igra čopičev, ki je skladna, ali pa tudi ne. Vsak lahko odmeva v njej - najde sebe ali košček sebe v njej. Če. Seveda nič ni nujno, umetno in prisiljeno. Tok je lahko samo naraven. Škoda je samo, če se posameznik obremenjuje s tem, 'da bi videl isto kot jaz', 'da bi čutil isto kot jaz'. Ne, ni prav. Vsak ima svojo pot, svoje oči, svoje videnje, svoje čutenje, svoj jaz. Morda se ujameva na kakšni točki in je cilj dosežen. Četudi se ne ujameva, je lahko cilj dosežen. Pravzaprav je cilj dosežen že, če ti pusti sled; pozitivno, negativno ali kakršnokoli že. Četudi je polna dvomov in neodgovorjenih vprašanj. To pomeni, da sem sprovocirala in je - ponovno - namen dosežen. Samo ravnodušje ne šteje, pa še s tem ni nič narobe.
ČETRTI TROJČEK, vodoravno; Sonce v kvadratu in Brez naslova
Trojček so sestavljale: Plavajoči sombrero, Sonce v kvadratu, Meditacija
Za moj okus danes je Plavajoči sombrero (akril, platno) najbolj šibka slika razstave. Je pa v sozvočju z naslednjo, osrednjo v trojčku - s 'Soncem v kvadratu'. Zaradi svetlo zelene lise, ki jo ima zgoraj in seveda zaradi tonov, ki jih vsebuje. Tudi zaradi črt in potez čopiča. Zame je to slika plavajočega 'španca', ki z rokami plava v rumeno vodo (desna četrtina slike).
Sonce v kvadratu (akril, platno) sem v določenem obdobju doživljala kot eno boljših slik. Nastala je na delavnici na Tratah v letu 2015. Torej 'med boljšimi' mi je bila takrat, ko sem razstavo postavljala. Lahko bi bila v svojih žarečih rumeno zelenih in kožnih barvah tudi 'Njiva'. Še tekom razstave jo je nadomestila barvno sozvočna in skorajda enakovredna slika žarečo rumenih, rjavih in rdečih lis, ki upravičeno nosi naslov 'Brez naslova', (akril) ki pa je nastala že pred dvema letoma.
Meditacija (akril, platno) je preprosta in hkrati posebno mehka svetlo in nežno zelena slika z barvnimi rjavimi in rumenimi vložki. Rumena žari v levem kotu, rjava seva iz globine in podlage navzven. Sporoča o miru, daje mir. Slika mi je postajala všeč sčasoma in pravzaprav sem imela občutek, da je polno zaživela šele na razstavi in po njej. To je ena od slik, ko se s sušenjem barve in zorenjem časa pokaže njena vrednost. Samo pravi trenutek jo moraš pustiti pri miru, da sama dozori.
PETI TROJČEK, navpično; skupni naslov Poljub rumene barve
Trojček je iz treh slik, ki se dopolnjujejo in harmonizirajo v svetlozeleni, iskrivi in padajoči barvi. Poteze so pri dveh slikah zelo sorodne in podobne, lahko bi bili 'pozitiv' in 'negativ' druga drugi (Slap, Poljub rumene barve), medtem ko v sliki Vrata in okno prevladuje izključno zelena z nekaj podtoni.
Slap (akril); slika dobi drugačno podobo, če jo nekaj časa opazujem skozi trepalnice. Je dinamična, živa, spontana, pa kljub temu vsebinsko napolnjena z bordo-rdečimi in rumenimi barvami v različnih tonih. Lahko bi imela naslov Miza, vendar Slap deluje primernejše.
Slika prehaja v skorajda barvno enotno sliko Vrata in okno (akril na platnu). Nastala je zelo spontano, iz nuje. V psihoanalitičnem smislu pomenita vrata in okno prehod na svobodo, izhod, lahko tudi 'strah pred materjo', zagotovo pa govorijo o čustvenih odnosih z bližnjimi. Je terapevtski poskus sama sebi prekriti dan, ki je v resnici v doživljanjih bolj črn kot bel, svetel ali zelen. Ko v njem ni razumevajočega okolja in je prežet s trpkostjo spoznanj o življenju otrok. Slika je nastala dobesedno iz nuje po filtriranju lastnih notranjih impulzov (beri bolečine, priznam sramežljivo) glede na dogodke, ki so se v zunanjem svetu odvijali. Slika je tudi protest na življenje na dan ki kot slap več odnaša kot prinaša. Ko slap usahne pride težko pričakovana jasnost, čistost, razumevanje. Skozi vrata prideta svetloba in svoboda.
Poljub rumene barve, kljub viharjem zaokroža vsebino petega trojčka.
ŠESTI TROJČEK, vodoravno; Slika dveh slik
Trdnjava je slika, ki napoveduje zadnjega trojčka. Ob robovih je videti 'eksperiment' z materialom. Slike na celotni razstavi so postavljene v steklo, v kolikor niso narejene na platnu. Dela v steklu (tudi Trdnjava) je dodelana z 'robovoma iz kartona', ki ga je narekoval format stekla in ne format slike. Vloženo je bilo precej truda, da zaradi materialno ugodnejše predstavitve in priprave dela le to ni izgubilo na kvaliteti. Celotna razstava je pomenila izziv za likovno dovršeno in drugače dodelano sliko. Gledalec (po moji oceni) ni posebej čutil oziroma 'zaznaval' dodatkov ali 'montaž', ki so bile prisotne skorajda pri vsakem delu v steklu. Tako je nastala res pod časovnim pritiskom tudi zadnja slika Slika dveh slik, ki pa zaradi tega ne izgublja na kvaliteti, temveč je s svojo udarno sporočilnostjo primerno zaključevala zadnjega trojčka kot celotno razstavo.
Sladoled je osrednje delo v trojčku, po dveh letih še zmeraj 'preseneča' z lastno globino, barvo in močjo. Rumeni slapovi so spredaj, kepice sladoleda različnih vrst, od bele limone, čokolade in lešnika ter ostalih še bliže.
Celotno razstavo zaključuje Slika dveh slik. Zame spontana, čista, dovršena, ljubka, "Mark Rothkovska". Danes sem z njo še zadovoljna. Hkrati je provokacija na naslov razstave 'Slik v troje', ki se končajo s 'Sliko dveh slik', kot je 'čista logika abstraktnega'.
Nenapisan in neizrečen je ostal izziv vedno novih kombinacij 'Slik v troje', ki bi bile iste, vendar postavljene v drugačnem zaporedju. Zagotovo bi razstava (ali pa vsaj posamezni trojčki) drugače zvenela, kar mi ostaja izziv za prihodnjič.
Manja Sgerm
