Kočevsko je gostilo lovrenške »pilatesovke«

ponedeljek, 18. junija 2018, avtor Milena Pečnik

Vse leto smo udeleženke vadbe pilatesa v Lovrencu na Pohorju pridno vadile pod strokovnim vodstvom »naše« Mirice. Nekatere smo tudi dvakrat tedensko obiskovale naš vadbeni prostor v Prireditvenem centru. Vsem se pozna, da že nekaj let pridno vadimo in da nas Mirica pripravlja na zdrav način življenja in na to, da vemo, da moramo in zmoremo za svoje zdravje narediti tudi kaj same. Tudi to, da si moramo znati vsak dan vzeti nakaj časa samo za sebe, smo se povečini že naučile. Razlikujemo pa se od naših vnukov in vnukinj, saj se me ne veselimo počitnic, saj takrat Mirice ni in brez nje me na telovadbo prerade pozabljamo.

Imamo pa nekaj skupnega z našimi najmlajšimi: Mirica nas ob koncu vadbenega leta odpelje na izlet. Letos smo se odpravili na Kočevsko.

Povabilo na izlet je zapisal g. Mihael Petrovič ml.

Kočevsko in Kostel za Lovrenc na Pohorju

Ob 9:30 se dobimo na avtobusni postaji pred odcepom za Gotenico. Sledi vožnja skozi nekdanje zaprto območje mimo Gotenice do Kočevske Reke, kjer si ogledamo  cerkev Janeza Krsnika, ki je bila pred dobrima dvema desetletjema postavljena na mestu nekdanje,  po drugi svetovni vojni porušene, stavbe. Cerkev stoji na najvišji točki v vasi in je obdana z drevoredom divjega kostanja. Ob cerkvi raste najdebelejši znani oreh v Sloveniji. 

Nato nadaljujemo vožnjo mimo Reškega jezera, ki se nahaja v dolini poleg vasi, do Borovca, kjer je možen zunanji ogled bunkerja RSNZ  iz časa, ko je bilo tu zaprto območje.

Pot nas bo od tod povedla proti Kolpski dolini, mimo gradu Kostel, ki s v 14. stoletju v listinah prvič omenja kot GRAFFENWARTH – grofovska straža in je v nemirnih stoletjih turških vpadov predstavljal branik na nemirni južni kranjski meji. Vodnik nas bo ob poti opozoril tudi na slap Nežica in žalostno zgodbo o njegovem imenu, zatem pa bomo že zavili v dolino reke Kolpe, ene naših najtoplejših in najčistejših rek.

Po postanku pri Bilpi, kjer je svoje vragolije menda uganjal sam hudič,  nas bo v Lazah pozdravila prijazna cerkvica sv. Vida, ki v notranjosti še vedno skriva živobarvne poslikave iz minulih dni. V bližnjem Predgradu pa stoji eden redkih ohranjenih slovenskih sramotilnih stebrov (prangerjev), kjer so včasih kaznovali lažje prekrške.  Iz Predgrada pa bomo skozi Poljansko dolino vožnjo nadaljevali proti Kočevju, kjer bomo po ogledu mesta zaključili izlet po Kočevskem.

 

Vabilu smo se odzvali. Z avtobusom sta nas peljala naša »domača« prijazna voznika g. Bogdan in g. Janko. Bila sta skrbna, varna voznika, prijazna do vseh udeleženk (50 nas je bilo – večinoma Lovrenčank, nekaj pa tudi Rušank in Selničank). Mirica je poskrbela in nas presenetila z dobrim zajtrkom in krepko malico.

Kakor je bilo dogovorjeno, nas je na poti čakal vodič: g. Mihael Petrovič. To je človek, ki ga domovina in zgodovina izredno zanimata. Postregel nam je z neverjetno količino podatkov z vseh mogočih področij: zgodovina (od kamene dobe, preko NOB,  do danes), etnologija, verstva, botanika, ekologija in ne nazadnje do rodovnih debel, ko ugotavlja, da ima tudi angleški dvor korenine na Kočevskem, ….

Veliko je bilo podatkov, ki nam jih je posredoval na zanimiv in pester način – povezano je bilo vse, od hudiča, preko mnogih svetnikov, do Tita in sedanjih politikov minulega sklica Državnega zbora.

Ni pa Kočevskega brez medvedov. Ja, tudi te smo videli. Ob koncu smo se ustavili na poznem kosilu v gostinskem obratu, kjer je moč videti tudi dva medveda, ki so jih sami rešili pred poginom.

Poslovili smo se od zgovornega vodiča in se mu zahvalili za del njegovega znanja, Mirici za čudovit izlet in se zadovoljni vrnili domov.

Sedaj pa do konca junija spet pridno vadimo.

 

 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
comments powered by Disqus