Planinski tabor Čezsoča 2017
sobota, 22. julija 2017, avtor Estera Paradiž
V tednu od 1. do 8. julija smo v okolici Čezsoče izvedli že 4. poletni planinski tabor za otroke. Tabora se je udeležilo 25 otrok od 1. do 9. razreda, 3 spremljevalke in 3 vodniki.
Letošnji planinski tabor je bil tisti res ta pravi, saj smo udobje koč zamenjali za šotore, čeprav bi lahko rekla, da smo v nekaterih pogledih imeli letos še več »luksuza« kot pretekla leta. Na tabornem prostoru, ki ga je z nami velikodušno delilo Planinsko društvo Fram, smo imeli na voljo velik šotor v katerem so bile montažne postelje za spanje, kuhinjo z jedilnico, kopalnico v kateri so bili tuši s toplo vodo, sanitarije z Dixiji in velik travnik za aktivnosti v prostem času. Družbo so nam delali Framčani, ki so v istem času imeli poletni tabor vseh generacij. Čeprav nam je bilo na tabornem prostoru zelo udobno, se nismo mogli upreti prečudovitim vrhovom, ki so nas obdajali. Tako smo se drugi dan podali na Čelo, kjer so ostanki topniške utrdbe, ki jo je avstro-ogrska vojska zgradila na razglednem pobočju Svinjaka. Od tam se je velika večina mladih planincev povzpela še na Svinjak (1653m). Ostali pa smo se vrnili v dolino in si ogledali muzej na prostem na Ravelniku. Tudi tukaj najdemo veliko avstro-ogrsko utrdbo, kaverne, bunkerje ter strelske in povezovalne jarke.
Tretji dan smo preživeli bolj plezalno, saj smo se podali v Bavšico na plezalno učno ferato. Med premagovanjem višine ter plezanjem po balvanu smo sestavljali slike iz naravnih materialov in lovili metuljčke. Popoldan je sledilo kopanje v naravnem bazenu Slatenik, ki je od tabornega prostora oddaljen dober kilometer.
Naslednji dan smo preživeli visooookoooo, saj smo se najprej z gondolo podali na Kanin. Od tam se je nekaj najbolj pogumnih povzpelo na Visoki Kanin (2587m), drugi pa smo šli na Prestreljenik (2499m). Prečudoviti pogled, ki naj bi nas čakal, bo ostal skrivnost do naslednjega obiska, saj nas je na vrhu pričakala gosta megla. Po poti nazaj smo v gondoli bili ustvarjalni in nastala je tale pesmica, ki se poje na znano melodijo Kekčeve pesmi:
Jaz pa pojdem na Kanin, dobre volje si želim.
V eni roki nosim sendvič, v drugi roki palico.
Kdor vesele pesmi poje, gre po skalah lahkih nog.
Na Prestreljen mi smo šli, da bi meglo videli.
Bistra Soča, večkrat mrzla, gremo raje čez ta most.
Gremo mi vsi tja do konca, tega širnega sveta.
(Nik, Tia, Vesna)
Popoldan smo počivali. Pletli zapestnice prijateljstva in se igrali štafetne igre.
Peti taborni dan je minil kot bi mignil. Preko Kal Koritnice smo se še vsi skupaj podali na prej omenjeni Ravelnik, kjer je muzej na prostem z ostanki iz prve svetovne vojne. Sledil je spust proti Vodencam na zaslužen sladoled. Popoldanska vročina nas je zvabila na kopanje in vožnjo s kajaki v bazenu Slatenik.
Šesti dan smo poletno vročino preganjali ob Soči. Z avtobusom smo se odpeljali do Lepene, si ogledali Velika korita Soče in se na to peš podali po Soški poti nazaj do Čezsoče. Soška pot poteka od njenega izvira proti Bovcu. Soča je smaragdna nit poti, ki ponuja ogled znanih naravnih vrednost in kulturne dediščine v dolini. Posebna zanimivost so brvi, po katerih prečkamo reko. Naša zadnja postaja je bila Breka, kjer smo si privoščili še osvežilni skok v ledeno mrzlo Sočo. Po kosilu je sledila orientacija, kjer so se otroci preizkusili v iskanju skritih točk.
Zadnji dan smo se peš podali proti trdnjavi Kluže, od koder smo se najprej skozi rov povzeli še do topniške utrdbe Fort Hermann na pobočju Rombona. Veliko utrdbo so zgradili na visokih pečinah, ki so onemogočale pehotni napad. Danes pa je tam muzej, ki obiskovalcem omogoča vpogled na takratno dogajanje in enkraten razgled proti Bovcu. Po malici smo si gledali še notranjost Trdnjave Kluže, ki se nahaja nižje ob cesti, ki povezuje Log pod Mangartom in Bovec.
Popoldan smo razglasili zmagovalno skupino mnogoboja, ki se je odvijal tekom tedna. Prav tako smo ugotavljali, kdo je bil naš skriti prijatelj. Sledilo je pakiranje. Zadnji taborni večer smo preživeli, kot se za tabor spodobi, ob tabornem ognju. Spremljali so nas zvoki kitare in prepevanje otrok.
V sončno sobotno jutro so nas prebudili starši, ki so prišli pomagat pospravljat taborni prostor. Po treh urah trdega dela, smo naredili še zadnjo skupinsko fotografijo in se utrujeni podali do gostišča Vančar, kjer nas je čakalo kosilo. Pomahali smo si v slovo in si obljubili, da se drugo leto spet vidimo.
Ob koncu se naj zahvalim vsem, ki ste nam pomagali pri izvedbi planinskega tabora, še posebej spremljevalcem in vodnikom.
Vodja planinskega tabora
Estera Paradiž
