Pod oboki neminljivega - Fotografska razstava Mateje Glavica

sobota, 14. aprila 2018, avtor Mojca Polona Vaupotič, foto Aljoša Šumer

Vsi vemo, da je Marijina cerkev v Puščavi »nekaj posebnega«. Medtem, ko lahko mnogo slovenskih svetišč pridobi na svoji izraznosti zato, ker so postavljena na gričih, pa je tukajšnja božja pot maestetična zaradi samote in stisnjenosti ob strme bregove ter strugo Radoljne, ki se ji v bližini pridruži Lamprehtov potok, oba pa se malo niže izlijeta v Dravo. Tišina, mir in samota so mnogokrat dragoceni navdih, motivacija in priložnost, ki pritegnejo marsikaterega ustvarjalca.

Reprezentativen poudarek, ki sije iz fotografij Mateje Glavica je renesansa, ki v detajlih kliče po zgodnjem baroku. Nenavadni pogledi in zorni koti na njenih delih nas presenečajo s svojo prominentnostjo, fascinantnostjo, drugačnostjo in zgovornostjo. S slednjo nas nagovarja tudi tisto, ki se tako rado izmakne vidnemu polju našega, prevečkrat razpršenega pogleda. Vendar je fotografinja s svojimi posnetki zaobjela in »zamrznila« tudi ta izmuzljiv specimen. Uspelo ji je zanihati statičnost, izzvati dinamiko ter odpreti prostor za umetniški nagovor in ustvarjalni dialog. Gre za ostrenje nejasnih daljav in neostrih širjav, za bližino, navdihujočo različnost, sorodnost, podobnost! Arhitektura in kiparski elementi so na fotografijah jasno in pregledno zasnovani na medsebojnem skladju nošenih in nosečih delov. Nagovarjajo nas z razčlenjenimi konzolnimi venci, ki se opirajo na pilastre z bogatimi listnimi kapiteli, zamišljene reliefne glave skulptur pa nemo strmijo na vrhovih polkrožnih lokov. Zamišljamo si lahko, da je fotografinja včasih sklonjena pod oblakom teme, celo kot nosilka razpoloženja, drugič pa le oddaljena opazovalka. In to tako, kot si želi in zna fotografski makro pogled Mateje Glavica. Da se zrna resnice skrivajo med odbleski in odsevi refleksnih površin. Da zvenijo pod oboki neminljivosti: v ostrinah in neostrinah, v zamikih, teminah, in svetlobi... v kompoziciji: v njeni kompleksnosti, konstruiranosti, igrivosti, lahkotnosti, suverenosti in teži, da je moč najti motive, ne da bi jih bilo treba kakor koli analogno ali digitalno preveč manipulirati. Ustvarjalna pot jo vodi v osebno fotografsko intenzivno pripoved, s katero izraža vsebine, ki se gledalca dotaknejo.

Kaj še lahko uvidimo v Matejinih fotografijah? Ob gledanju razstave začutimo njeno pot. Iskanje prostora, ocena, dvom, izbor… Sledi klik; vdih in izdih; trepet in pričakovanje. Pri tem načinu fotografiranja ima človek večkrat vtis, da slika marsikdaj ne nastaja po volji fotografa, temveč je ta voden po njej. Ob tem bi bilo dobro, da bi se ustvarjalec podal v fotografsko avanturo neobremenjeno. Ali je to mogoče? Da bi zmogel delovati navznoter in navzven, se zapirati in odpirati, dihati z obema deloma pljuč, se osrediniti… Da bi mogel čutiti prežarjeni prostor, ves vpet v nezadržni vzpon k arkadam in obokom, iskati sečišče, kjer se vedenje in vera stapljata v eno? Misliti in delati? Delati in moliti? Razmišljati o ne-minljivosti oblik in nenasitni želji po rojevanju novih, raziskovanju in klicanju z zavestjo o neprekinjenem razvoju, ki milijone let povezuje s tem trenutkom… pod oboki svetišča, ki je bilo grajeno za večnost.

Fotografska razstava Mateje Glavica bo na ogled približno do sredine meseca junija. Fotosekcija se občini Lovrenc na Pohorju prisrčno zahvaljujemo za umestitev galerijskih lučk v prireditveni prostor, saj vemo, da je tako v umetnosti, kot povsod lepše, kjer je svetloba!

 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
comments powered by Disqus