Portreti narave, foto razstava Matica Lamprehta

torek, 9. aprila 2019, avtor Mojca P. Vaupotič, foto Anžej Bečan

Na marčevski razstavi fotosekcije je bil večer rezerviran za fotografije Matica Lamrehta, razgrinjajo pa portrete narave iz različnih zornih kotov, v različnih trenutkih in barvah. Tudi črno-belih. Avtor razstave je vanjo vložil prav tisto, kar je želel: najmočnejše vtise ob doživljanju vsebine: megličasta okolja z razpuščajočimi se obrisi vetra, dreves zavitih v sivino kot v vato – in zmagoslavni dir sončnih žarkov skozi ta puhasti svet, tok, ki sproti, ko trga pajčolane, spreminja podobo vsega, kar sreča. Spreminja obrise, barve, obstojnost živega, spreminja nebrzdano, prelivajočo se lahkotno energijo, sàmo bistvo tega, kar je. Ob tem jasno prepoznamo prvobitno hrepenenje in prebujanje ustvarjajoče osebnosti: najti pot, fotografsko izraziti to spoznanje – ali bolje: to doživetje bistva. Spoznanje namreč terja miselno kontrolo doživetega, v tej kontroli pa je nevarnost omejevanja, tudi oddaljevanja od zakonitosti bistva.

Gledalci smo vajeni najraznovrstnejših fotografij narave. Na hitro bi si kdo celo drznil reči, da so si skoraj vse enake. A to še zdaleč ne drži. Maticove so spet drugačne. Portreti narave so nastali v njegovi okolici, kjer biva. V fotografijah ne najdemo romantičnih pridihov, temveč se naslanja na realna občutja, med njimi tudi takšna, ki zrcalijo praznino, tišino, neskončnost in simboliko. Potrebno jih je zelo dobro opazovati, se jih na nek način privaditi ter v njih poiskati nekaj zase. Lepoto?

Vprašanje lepote je in ostaja metafizičnega značaja. Za slednje se lépo začne tam, kjer obvelja skrivnost. To pa ne pomeni, da že vsako podrobnejše preučevanje raztelesi predmet našega občudovanja. Omenim naj, da ločimo dva načina dojemanja lepote, ki pa se največkrat med seboj prepletata. Eno je takojšnje, intuitivno odzivanje na lepo, drugo je poglobljeno, dopolnjeno z učenjem. Značaj neke umetnine ali lepote, katero zasledimo v naravi, določajo predvsem odnosi med teoretsko ločljivimi elementi – barvami, oblikami, ritmom, razsežnostmi… A naj poudarim, da se Maticovih fotografij izogibam analizirati. Gre namreč za njegovo prvo razstavo, ki ji je namenjeno neomejeno dihati ter svobodno spregovoriti z vsemi danimi motivi.

Naj končam z mislijo, da se tudi manj lepe stvari okoli nas hkrati kopljejo v morju lepega. Prebuditi se moramo in to lepoto prepoznati. Nemalokrat tudi s pomočjo takšnih razstav, kot jo je tokrat pripravil ljubiteljski fotograf Matic Lampreht. Naj se nam ne zgodi, da bi za naš kraj z vsem božanskim obsežjem, ki mu pripada kdo dejal: "Oči imajo, pa ne vidijo".

 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
comments powered by Disqus