Stopinje na njegovi poti, Jože Dobnik (1921–2020)
sobota, 18. aprila 2020, avtor Franc Verovnik
Ob zlatem jubileju lovrenškega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 19. aprila 1970, je prav, da se spomnimo nekaterih pomembnih osebnosti slovenskega planinstva. Mednje sodi nedavno preminuli Jože Dobnik, ki je del življenja preživel blizu Lovrenca na Pohorju. Njegov rod po očetovi strani izvira s Činžata. Tam se je oče rodil v družini malega posestnika na domačiji Dobnik blizu prelaza Jodl. Ker je bil v stari Jugoslaviji finančni preglednik, so ga večkrat premestili. Zato ni čudno, da je bil Jože rojen 24. septembra 1921 v Sevnici ob Savi. Leta 1932 so se preselili na Činžat, kjer je oče podedoval domače posestvo. Jože se je s Fale vozil z vlakom v Maribor v deško meščansko šolo. Imel je srečo, da je bil njegov razrednik Ivan Šumljak (1899–1984), odličen pedagog, velik ljubitelj planinstva in pobudnik Slovenske planinske transverzale. Še zlasti mu je bilo pri srcu Pohorje, kamor je svoje učence pogosto vodil na pohode. Tudi Jožeta je navdušil za gore.
Po končanem šolanju leta 1937 ni bil sprejet v srednjo kmetijsko šolo, zato je ostal doma. Novembra 1938 pa je dobil delo na pošti v Sv. Lovrencu na Pohorju, tako imenovano neplačano »vežbanje«. V avtobiografski knjigi Moja pot (2011) takole opisuje poštni urad v stavbi sredi trga, ki je bila porušena med drugo svetovno vojno; tam je zdaj gasilski dom.
Ob mojem vežbanju so se poslovni prostori lovrenške pošte nahajali v pritličju velike enonadstropne stavbe v osrednjem delu trga nasproti podružnične cerkve sv. Križa. Iz široke skupne veže je bil na desni vhod na pošto in v kuhinjo stanovanja družine avtoprevoznika Otmarja Fornezzija, naravnost so bila dvoriščna vrata k drvarnicam, na levi vhod v stanovanjski del Fornezzijevega stanovanja in stopnišče v nadstropje, kjer je imela stanovanje tudi poštarica. Vrata v poštni urad so bila dvojna: zunanja močna železna, dodatno zavarovana s kovinsko prečko in ključavnico, in notranja lesena, ki so se zaklepala s ključem. Tudi okna so bila zavarovana s kovinskimi križi, po končanih uradnih urah, pozimi, ko se je stemnilo, pa so se zapirala še s kovinskimi polknicami. Lastniku stavbe, ne spominjam se več, kdo je bil, je upravnica plačala vsak mesec najemnino. Za vzdrževanje in zavarovanje lokala je morala sama skrbeti.
Poštni lokal je bil velik prostor s površino približno 40 kv. m. Manjši del prostora, namenjen strankam, je bil od uradnega ločen z leseno steno, ki je segala do stropa. V steni so bila vrata v uradni prostor in dvoje manjših steklenih površin z okencema za stranke. Okenci je uslužbenec odpiral in zapiral z rigljem (zapahom). Uradni prostor je imel obliko črke „L". V ožjem delu so bili peč na žaganje, stojalo za vreče ter police za pakete in arhiv. /.../ Na cestni strani lokala sta bili dve okni, pred drugim je bila miza z Morsejevim telegrafskim aparatom. Na zidu v bližini je bila pritrjena ročna telefonska centrala z desetimi naročniškimi priključki in dvema medkrajevnima vodoma. /.../ V prostoru za stranke je bila lesena telefonska govorilnica, na zidu pri oknu pa je bil pritrjen mali pisalnik.
Zanimiv je tudi opis Jožetove vsakodnevne hoje na delovno mesto.
Kako sem hodil od doma na Činžatu do pošte, 4 km daleč? Dvakrat dnevno tja in nazaj, to je 16 km, ob nedeljah in praznikih samo dopoldne. Pozimi in je bilo slabo vreme, sem v opoldanskem triurnem odmoru ostajal na pošti. Suhe hrano in sadje sem prinesel od doma. V miru sem proučeval Wolfov pravilnik in prelistal kakšen časopis, ki je čakal naslovnika. Pot me je vodila po cesti čez preval vrh Jodlovega klanca, potem zložno navzdol v Puščavo, od tam po glavni cesti v Sv. Lovrenc na Pohorju. Cesta do Puščave je bila samotna, do pokopališča ves čas po gozdu. Prva hiša tik pred Puščavo je bila Črešnikova gostila. Od Puščave do Kurje vasi, ki je že del Lovrenca na Pohorju, je cesta ravna, ob njej je bilo nekaj osamljenih hiš. Potem se cesta zložno vzpenja, ob njej je bilo vse do strnjenega trškega naselja precej hiš, nekaj gostiln, Geratičeva trgovina in Lešnikova lesna industrija. Blizu ceste, nad Kurjo vasjo, je stala ob Radoljni tovarna kos in srpov. Zjutraj sem odhajal od doma ob pol sedmih, da sem prišel na pošto ob prihodu avtobusa. Ko je v bližnji cerkvi zvonilo poldne in smo pošto zaprli, sem odšel domov. S kosilom me niso čakali, razen ob nedeljah. Po kosilu sem malo ostal doma; za pomoč staršem ni bilo časa, pa še mama je vztrajala, da moram počivati. Do treh sem moral spet priti na pošto. Zvečer sem odšel domov, ko smo končali delo, ki ga je bilo treba opraviti po uradnih urah, navadno okoli pol sedme.
Maja 1940 je nastopil delo na pošti v Mariboru, od koder je bil izgnan med vojno julija 1941, sprva v Bosansko Gradiško in nato v Osijek. Po štirih letih se je vrnil na Činžat v očetovo rojstno hišo, svoj pravi dom, kot je zapisal. Devet mladostnih let ga je spominjalo na Činžat, tam je bilo njegovo Pohorje, njegovi spomini! Jeseni leta 1945 je dobil službo na pošti v Dravogradu, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Pavlo Vršnak, poštno uslužbenko. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Med letoma 1951 in 1958 je vodil okrajno pošto v Šoštanju, nato je bil je imenovan za načelnika poštnega oddelka v upravi Podjetja za PTT (pošta, telegraf, telefon) promet Ljubljana. Večino življenja je preživel v Ljubljani, le zadnja leta v Domu starejših Bistrica v Domžalah. Ohranil je bister um vse do smrti 30. januarja 2020.
Z organiziranim planinstvom se je prvič pobliže seznanil v Šoštanju in januarja 1953 postal član Planinskega društva (odslej PD) Šoštanj. Še isto leto je septembra prestopil v PD PTT Ljubljana, ki je bilo tedaj ustanovljeno. Že na začetku je spoznal je veliko planincev, med njimi tudi sedanjega častnega predsednika lovrenškega planinskega društva Franca Pačnika. Leta 1959 je postal predsednik PD PTT Ljubljana in na tem mestu ostal dvaindvajset let – do upokojitve leta 1981. Organiziral je številne pohode planincev v naše gore in srečanja planincev PTT, po njegovi zaslugi so povečali in obnovili Poštarsko kočo na Vršiču. V PZS je opravljal delo tajnika, podpredsednika in bil krajši čas vršilec dolžnosti predsednika.
Jože Dobnik je bil poleg uslužbencev PTT Dragice Rome, Martina Prevorčnika in Franca Pačnika soustanovitelj Transverzale (od 1996 Poti) kurirjev in vezistov NOV od Gančanov do Slavnika, ki so jo odprli 13. junija 1969. Pomagali so jo označiti in jo tudi prvi prehodili. Kot dober poznavalec planinskih poti in koč v naših gorah se je posvetil pisanju planinskih vodnikov: Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov (1969 in še tri izdaje), Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (1989 in še štiri izdaje, leta 1997 prevod tega vodnika v petih jezikih), Razširjena slovenska planinska pot: planinski vodnik (1993), Slovenska planinska pot: planinski vodnik (1994 in še dve izdaji). Je soavtor knjige Stoletje v gorah (1992) ob 100. obletnici ustanovitve PZS ter avtor številnih člankov v Planinskem vestniku in drugih publikacijah. Razen tega je sodeloval pri nastanku odlične televizijske serije Razgledi s slovenskih gora.
V visoki starosti je v samozaložbi izdal zanimive avtobiografske knjige Moja pot (2011) in Stopinje na moji poti (2017, v treh delih).
Za svoje delo je prejel številna priznanja in plakete, med drugimi red dela z zlatim vencem RS, Bloudkovo plaketo in zlati častni znak MDO Ljubljana. Leta 2002 je postal častni član PZS, leta 2003 pa še častni član PD Pošte in Telekoma Ljubljana.
Na svojih življenjskih poteh je pustil neizbrisne stopinje!
