7. julija 2024 je v prireditvenem centru Lovrenc na Pohorju vrata odprla druga slikarska 'mini kolonija' pod okriljem Foto sekcije PD Lovrenc na Pohorju. Te se je udeležilo pet odraslih, med katerimi je bila tudi gostja s hčerko iz Srbije, s katero živita na Dunaju, nekaj mladostnikov in štirje otroci. Otvoritev vseh likovnih del, nastalih v tem letu pa je bila 25. oktobra 2024. Spremni nagovor ob otvoritvi sta vodili mag. kiparstva in likovna pedagoginja Saša Bezjak, mentorica na likovni koloniji in koordinatorica in ljubiteljska slikarka Manja Sgerm. Slednja je izpostavila, da jo zelo veseli, ker je ustvarjanje na koloniji pritegnilo ljubiteljske slikarje različnih generacij, med katerimi tokrat razstavljajo Milan Kranjc, Maja Kuhar, Manja Sgerm, Ana Steinbacher, Lucija Steinbacher, Izak Rakovnik, Karmen Verovnik, Saša Bezjak in Ruža S.

Slikarska platna so razvrščena po načelu "od manjših del do večjih," predvsem glede na format, pri čemer nas je vsak avtor presenetil s povsem individualno stilno usmeritvijo. Ob skladni postavitvi so vsa slikarska dela vključena v medsebojno harmonično igro. Razstava vključuje tudi svoj "punk kotiček," ki ga je spontano ustvarila mentorica Saša Bezjak, obogaten je z vložki fotografij, dodanih ob nekaterih drugih likovnih delih. 

Že sam naslov razstave POHORJE KOT IDILA IN/ALI ABSTRAKCIJA nas usmeri na osrednjo tematiko upodabljanja narave, kar predstavlja velik privilegij za tiste, ki v naravi prepoznavajo brezmejno govorico barv – vsaka izmed njenih nians narekuje svoje doživljanje: rumena ali oranžna ob zori, opoldne zelena ali bela, zvečer siva ali temno modra; včasih je videti skoraj rdeča. Enkrat se sence oblakov vlečejo čez našo kotlino, drugič se je zlata sončna svetloba dotika povsod. Različni dnevni utrinki v naravi, predvsem večeri, prebudijo umetnikom številne spomine; zrak se zdi jasnejši, zvezde svetlejše, preteklost bližja. Doživljanje vsakega trenutka je v naravi bolj intenzivno kot kjerkoli drugje. Čas se ustavi v upanju, da nikoli ne mine. Trenutki, ki jih lahko mehka duša objame v domačem okolju so dovolj impulzivni, da vsrkajo vase vse, kar lahko ponudijo umetniku v dar za ustvarjanje.

Pred nami so likovna dela kot individualni slikovni nagovor vsakega od ustvarjalcev, ki sicer ne prerašča v posebno smer slikarstva, niti ne postavlja jasno izraženih programov v smislu sodobnih likovnih usmeritev. Slikarska lokacija je usmerjena v okolje, kjer prebivajo – na območje domačega kraja v geografskem in zgodovinskem pomenu besede. Njihova slikarska kondicija zaznamuje enak fizični prostor, ki ga s pomočjo svoje imaginacije preoblikujejo in prenašajo na platno. Očitne so upodobitve prostorov notranjega miru, kontemplacije in spokojnosti, ki so ključne besede za našo domačo pokrajino. 

Tokrat me je presenetila slikarska naravnanost Milana Kranjca. Izkazal se je kot izvrsten kolorist, ki globoko čuti barvo in vedno znova odkriva njeno temperamentnost; iz nje je izvabil njeno specifiko in izraznost ter barvni spekter razprl v širokem in bogatem loku. Njegova barvna govorica je lahko izredno izstopajoča, skoraj žareča, vendar pa pogosto naredi ovinek v nasprotno smer in preide v zamolkle rjavo-sive in temno-zelene odtenke. Menim, da je Milan v svojem krajinskem upodabljanju prešel skozi tri ustvarjalne faze. V prvi fazi se osredotoča na realistično krajino, kjer izstopata motiva 'Breze' in 'Gams'. Drugo fazo zaznamuje slika 'Impresija gozda', ki bi jo sicer bolj uvrstila k abstraktnim vzgibom. V tretji fazi pa nas presenetijo njegove do sedaj nepoznane cvetlične upodobitve, kot so 'Beli cvet', 'Cvet' in 'Čok', ki jih lahko ovrednotimo skozi povsem osebno zaznavanje.

Likovni deli Ane Steinbacher – 'Idila' in Karmen Verovnik – 'Lovrenška cerkev' imata zelo liričen značaj, saj izžarevata preprosto in lahkotno barvno energijo domačega kraja. Slogovno sta sicer zelo različni, a njuna osrednja misel je enaka: četudi človek desetletja ne živi v domačem kraju, je še vedno globoko zaznamovan z njim. Slehernik nosi v sebi okolje, v katerem je odraščal, kot da gre za nekakšen demografski magični pakt. Enako mnenje imam tudi za likovna dela Izaka Rakovnika, 'Božična zima'; Lucije Steinbacher, 'Košček Lovrenških jezer' in Maje Kuhar, 'Proti pokopališču'. Slednji trije mlajši ustvarjalci imajo nekoliko manj slikarskih izkušenj, vendar bodo to z ustreznim ustvarjalnim tempom nedvomno usvojili. 

Manja Sgerm pa doživljanja domače krajine izpostavlja prav tako na svojstven način. Realističnemu upodabljanju žanra in podob sama ni najbolj naklonjena. Likovni deli naslovom 'Gozd' in 'Brez naslova', sta v skladu z naslovom kolonije, ki je spodbujala ustvarjanje v idiličnem smislu in/ali abstrakciji. Na ostalih treh platnih pa avtorica izpostavlja izjemen pridih prosevajoče in drhteče svetlobe z barvnimi odtenki okroglih oblik, ki se prelivajo v svet njej ljubega 'abstraktnega'. Četudi gre za nepisano pravilo, naj bi tudi abstraktna slika na nek način predstavljala nekaj prepoznavnega. Konkretne podobe na Manjinih slikah so sicer izmuzljive in predmetno nedoločne; šele ob večji koncentraciji pa nam razkrijejo košček asociativnega namiga. Opazimo lahko artefakte, ki imajo določeno obliko in izražajo njeno lastno izraznost. Gre za slikarkino novo iskanje motivni poti, ki lahko vodi v krajino, veduto ali celo cvetlično tihožitje. Prav slednje razkrivajo naslovi del, kot so 'Mehurčki v sivem', 'Mehurčki in lebdenje' ter 'Hortenzije'. Tam zadaj, za vsemi krožnimi oblikami pa je prostor natrgane svetlobe, ki ga avtorica pričara z rumenimi, zelenimi ali modrimi barvnimi akcenti. Zdi se, da lovi svetlobo, prihajajočo iz ozadja slike in s tem ustvari svojevrsten efekt. 

Svojo refleksijo o razstavi zaključujem z mnenjem, da so slike poimenovane s skupnim imenom POHORJE KOT IDILA IN/ALI ABSTRAKCIJA oplemenitene z osebnim, vsebinsko poglobljenim, impresivno naglašenim in meditativnim odnosom. Presejane so z avtorsko značilnim likovnim oblikovanjem, kar daje vsaki izmed podob povsem svojstven izraz. 

Prispevek pripravili Mojca Polona Vaupotič in Manja Sgerm