Beneški bienale 2013
torek, 31. decembra 2013, avtor Mojca Polona Vaupotič, um. zgod. in lik. krit.
Kar se tiče letošnjega Beneškega bienala je najbrž tako, kot pri vseh ostalih stvareh v umetnosti - za tiste, ki so pričakovali veliko, so morda bili razočarani, za tiste, ki pa še zdaleč niso pričakovali toliko predstavljenega, pa je bilo vsega preveč.
Naslednje je vsebina samega bienala, le-to je bilo mogoče spremljati na zelo različnih nivojih. Od teh pa nam bi kritiško – teoretski morda še najmanj dal. Pa vendar, kako vse skupaj komentirati? Tako kot smo videli? Ali tako, kot bi si želeli videti?
Likovno ustvarjanje 21. stoletja se namreč ne veže kaj dosti s kakšnim enotnim nazorskim pogledom. Predvsem se je otreslo vsakih filozofskih okvirov, zato da bi se lahko z vso močjo vrglo na izključno odkrivanje novih »estetskih« svetov. S secesijo se je izrazil zadnji umetnostni stil, če ta sploh je, zadnja umetnost kot nazorski izraz določene družbene plasti. Za tem je vse še samo »moderno«, to pa lahko za marsikoga pomeni toliko kot nerazumljivo, nedoločeno in abstraktno. Vendar se je ta umetnost odkrila kot umetnost sodobnega človeka. Večkrat je težko doumljiva za sodobno stereotipno pojmovanje. Sinteza pri nastajajočem namreč ni mirovanje, ampak akcija – tudi instalacija. Prav na tem mestu pa se zgodi v našo prakso velik skok – od velikega v malenkostno ali obratno; od doživetega v mehanično, od bistvenega k nepomembnemu, pa vse tja do možnih nemoralnih stališč, da predmeti lahko »popravijo« umetnost tudi tam, kjer se nam zdi še najmanj dobrodošlo. Dejstvo pa je lahko tudi slednje, da se vsa aktualna umetnost zdi smešna in vse povprek tuja tistim, ki zaradi slabe seznanjenosti o duhu časa, tradicije in navad še sredi 21. stoletja vztrajno razmišljajo po baročnih umetnostnih pravilih.
Kakorkoli že, kar nekaj zgodovinskih epizod res ne more odkriti, kakšna naj bo moderna sinteza v trenutnem dogajanju na umetnostnem parketu. Pa vendar; na kratko skočimo v Benetke.
Beneški bienale je postal svetovni dogodek leta 1895 s ciljem, da vse države, ki imajo na njem namen sodelovati, predstavijo druga drugi ter hkrati publiki najboljše, kar trenutno nastaja na njihovem polju umetnosti. Tako se v dvoletnih intervalih odvija proces spoznavanja in odkrivanja najbolj spektakularnega v umetnosti. Letošnji Beneški bienale je trajal od 1. junija do 24. novembra, predstavilo se je 87 držav, z osrednjo razstavo kuratorja Massimiliana Gionija, imenovano Enciklopedična razstava. Ime je povzel po projektu italijansko-ameriškega umetnika Marina Auritija, ki si je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zamislil imaginarni muzej, ki bi skladiščil vso znanje in vse vedenje sveta. Gioni je tako na razstavi izhajal iz te človekove večne želje po arhiviranju, vere v transformacijsko moč umetnosti in domišljije.
Razstava se je prostorsko delila na centralni paviljon (Giardini), Arsenal (bivša beneška ladjedelnica), nekaj razstavišč pa je bilo v galerijah po mestu. Kar pa se tiče izbora sodelujočih umetnikov, nas je očitno presenetil tudi sam Gioni, saj je vidno zabrisal mejo med tokratnimi umetniki in amaterji. Razstavna prostora centralni park in Arsenal je tematsko ločil: v prvem je združil dela, filozofov, literatov, samooklicanih prerokov ter podobe, ki odslikavajo sanje, vizije, domišljijo in človekov notranji svet; v drugem pa je postavil dela, ki pretvarjajo vidni svet v podobe vizualnih umetniških del.
Omenila bi le imena nekaterih razstavljalcev, ki so še posebej vzbudili svojo pozornost. V centralnem parku so bile na ogled slike Carla Gustava Junga (1875-1961), enega najpomembnejših švicarskih psihoanalitikov. Razstavljena je bila njegova Rdeča knjiga, kamor si je Jung šestnajst let v risbah zapisoval svoje sanje, vizije ter domišljijo in tako ustvaril nekakšno osebno kozmologijo. Knjiga je bila vse do pred kratkim le last družinskega arhiva. Sledila je Švicarka Hilma af KIlint, spiritiska, ki je svoje vizije vizualno zapisovala na ezoteričnih slikah in risbah. Emma Kunz, prav tako iz Švice je imela paranormalne sposobnosti telepatije in se je ukvarjala z zdraviteljstvom, v pomoč pa so ji bile geometrične risbe.
S sorodnimi temami so se predstavili še Francoz Augustin Lesage, Rus Friedrich Schröder-Sonnenstern, Hrvat Rudolf Steiner in okultist Aleister Crowley, ki je ustanovil hermenevtski red. Crowleyja poznamo predvsem po projektu, ki ga je naredil leta 1938 s pomočjo Friede Harris – to so tarot karte, ki sta jih delala pet let v stilu art decoja. V centralnem paviljonu je bilo tako na ogled, poleg potovanj v človekovo duhovno prostranost, še ogromno izjemnih umetniških del, od anonimnih tantričnih del, pa do različnih eksperimentalnih video projekcij.
Letos je bil med desetimi državami, ki so sodelovale prvič, tudi Vatikan. Za udeležbo se je odločili zaradi želje po ponovni vzpostavitvi dialoga med umetnostjo in vero. Njihov projekt, ki je predstavljal poglavja iz Prve Mojzesove knjige smo si lahko ogledali v tokrat obnovljenih prostorih bivšega ladjedelniškega skladišča Arzenala.
Ruski umetnik Zaharov Danae je prav tako v Arzenalu ustvaril živ performans. V notranjosti paviljona je iz vrhnjega nadstropja iz oluščenih oreščkov metal na gledalce z dežniki pozlačene kovance v pritličju. Na steno je postavil velik napis: »Gospodje, priznajmo si nesramnost, poželenje, narcizem, demagogijo, neresničnost, banalnost, in … Vsak gledalec naj bi iz kupa zlatnikov vzel le enega in ga ob izhodu pošteno vrnil. A ob večji spretnosti jih je bilo mogoče ukrasti in odnesti s seboj tudi več… Prispodoba današnjega časa pač.
Video-instalacija Mohameda Kazema, Walking on Water (Hoja po vodi), iz Združenih arabskih emiratov je bila še posebej izzivalna. Šlo je za polkrožni prostor, obdan s stenami, v katerega se je vstopilo po mostičku. Na stenah je bil projiciran horizont, kjer sta se stikala morje in nebo. Mostiček se je ves čas premikal, kot bi stali na razburkanem morju ter se majali na čolnu. Motiviranje čutil se je seveda takoj vzbudilo, saj se je telo odzvalo brž, ko je bilo porušeno ravnotežje, tako da so občutljivejši kar hitro občutili slabost (morske bolezni).
Domiselno je bil predstavljen tudi angleški paviljon, kjer so kraljevala dela Jeremyja Dellerja, saj si po ogledu vseh soban naletel na šank, ki je bil sestavni del razstave, tam pa so delili angleški čaj. Priznam, da je bil še kako dobrodošel.
Večina sob je bila poenotena, tematsko in stilno, od risb do stripov in videoinstalacij, od znanih do neznanih imen. Dramaturško domišljeno so se izmenjavala slikarska, video in kiparska dela, podrobni risbi so sledili veliki zamahi, meditativnim lesenim konstrukcijam so stali nasproti dinamični videi. Skratka, ureditev Arsenalov se je zdela kot glasbena kompozicija, z nekakšnim od pravila odstopajočim akcentom, ki ga je nekje v sredini predstavljala instalacija del po izboru Cindy Sherman.
V nekaterih paviljonih so bili postavljeni labirinti, skozi katere se je bilo mogoče sprehoditi in ujeti smisel ozkih prehodov, z vsem videnim in doživetim pa si je obiskovalec želel predvsem napolniti dušo ter hkrati v vsem iskati »lepoto po standardnih merilih«. Kako že?
Slovensko Galerijo A+A, v samem središču Benetk, je letos predstavljala Jasmina Cibic, s projektom »Za naše gospodarstvo in kulturo«, v izvedbi Muzeja in galerij mesta Ljubljane in v sodelovanju z Galerijo Škuc. V elemente instalacije sta bila vključena tudi dva filma, ki sta dramatizirala protislovja, neločljivo povezana s preobrazbami nacionalnih identitet v preteklosti in danes. Notranjost slovenskega paviljona so pokrivale podobe endemitske vrste slovenskega hrošča, spodletele nacionalne ikone, Anophtalmus hitleri, ki je danes skoraj popolnoma izumrla zaradi ideološkega naboja svojega imena.
Zopet se vračam na začetek in razmišljam, kako naj gledalec vendarle vse skupaj sprejme? V vsej luči se nam lahko Enciklopedična razstava kaže od paviljona do paviljona, od prostora do prostora, od stene do stene, od kartona do videoinstalacije, tudi kot znamenje za navidezne končnosti neskončni tok.
Po besedah avtorja Massimiliana Gionija pa bi delovala kot zapletena in krhka struktura, oziroma duhovna arhitektura, ki je »tako fantastična kot blazna«. Sicer pa je tudi sam model bienala temeljil na neuresničljivi želji, na enem mestu združiti neskončen svet sodobne umetnosti, ki se zdi tako absurdna, kot Auritijeve sanje.
Za uravnoteženost bienala moderne umetnosti pa so dobro poskrbeli še s staro klasično umetnostjo. Po prehojenih kilometrih si je bilo mogoče vsaj oči spočili na umetniških delih italijanskega slikarja Tintoretta. Ja, res je iz obdobja renesanse in še vedno ga je lepo videti.
