Parne žage v Lovrencu na Pohorju
nedelja, 26. september 2021, avtor Franc Verovnik
V pokrajinskem arhivu Maribor hranijo bogato zbirko zapuščine Gospoščine Fala, med drugim tudi številne dokumentarne fotografije in razglednice. Ureja jih arhivska svetovalka Mojca Horvat, ki mi prijazno pomaga pri iskanju arhivskih virov za moje članke. Nedavno mi je poslala kopijo zanimive fotografije z naslednjim komentarjem: »Tole razglednico, ki vam jo pošiljam v priponki, je Friedrich Kieffer poslal Alfonsu Zabeo iz Ljutomera. Vendar pa bi na sliki utegnil biti prizor iz Lovrenca? Kaj pravite vi? Spodaj je pripisano: ʺTransport der 240 HP. Maschine für Dr. Leblanc im Juni 1909ʺ. Kakšen stroj bi to bil? Ste že slišali kdaj za dr. Leblanca? Slika se mi zdi zelo zanimiva, zato identifikaciji posvečam toliko truda.«
Na prvi pogled sem prepoznal Gornji trg v Lovrencu na Pohorju. Fotografija je bila posneta od hiše Hansa Boldina, v kateri je tedaj imel trgovino Franz Novak. Na desni je viden lepo negovan vrt, ki sta ga še po drugi svetovni vojni skrbno urejali gospe Roškar in Knez. Zdaj je tam parkirišče. Prva hiša levo ob cesti je Jodlovo, za njo Jovanovo, nato Sabatejevo, naravnost je vidna Polakova hiša, v ozadju pa je zvonik cerkve sv. Križa. Zanimalo me je, kdo je bil dr. Leblanc, zato sem na portalu avstrijske nacionalne knjižnice vtipkal »Leblanc« in »Marburger Zeitung«. Med zadetki sem v št. 135 tega časopisa z dne 10. novembra 1908 na četrti strani pod rubriko »Vom Handelsgerichte« našel zapis, da so v Mariborski register vpisali družbo Leblanc in Bourquin (dr. Georges Ernest Leblanc in Henri Charles Bourquin). (1)
Ob podatku o družbi, ki je tedaj v Lovrencu trgovala z lesom, sem takoj pomislil na nekdanjo parno žago v Gaju. Njen opis sem našel v knjigi Lovrenc na Pohorju skozi stoletja na straneh 221 in 222 v poglavju o industrijskih žagah Lovrenškega Pohorja, ki ga je napisal priznani gozdarski strokovnjak Franjo Sgerm (1911–2002), rojen na Orlici pri Ribnici na Pohorju. (2)
Prošnjo za razlago stroja na fotografiji sem nato poslal v Tehniški muzej Slovenije. Prijazno mi je odgovoril kustos muzeja Vladimir Vilman: »Vašega gradiva ne poznam, vendar predvidevam, da je govora o lokomobili z močjo 240 HP ( horse power – konjska moč). Lokomobile so bile v začetku 20. stoletja, razen vodnih turbin, izjemno pogost pogonski agregat na naših žagah.« Na spletu sem našel, da je v tistem času v Kočevskem Rogu delovala podobna parna žaga, ki je bila last knezov Auerspergov. Poganjala jo je lokomobila z močjo 250 konjskih moči. (3)
V Velikem slovenskem leksikonu je lokomobila opisana kot pogonska naprava iz parnega kotla in parnega stroja. Uporablja se za pogon različnih strojev in naprav. Največkrat je stabilna, lahko pa je tudi premična z lastnim ali zunanjim neodvisnim pogonom. (4, 5) Med najpomembnejše proizvajalce teh naprav sodi podjetje Heinrich Lanz AG iz Mannheima v Nemčiji, v katerem so od leta 1878 izdelali na tisoče lokomobil z različno močjo. (6) Morda je bila tudi lovrenška izdelana v tej tovarni. Kot zanimivost: v lovrenškem govoru se je za to napravo uveljavilo ime »domferca«, kar izvira iz nemške besede »der Dampf«, slovensko »para«. Soroden temu je v lovrenškem govoru tudi izraz za parno žago: »domf žôga«.
Fotografijo zanimivega transporta je posnel lastnik lovrenške tovarne kos in srpov Friedrich Kieffer (1881–1930), ki je bil odličen amaterski fotograf. Iz Ljutomera jo je kot razglednico septembra 1909 poslal grofu Alfonsu Zabeu (1864–1932) na Falo. Očitno je morala biti lokomobila zelo težka, ker so za transport potrebovali skoraj štirideset delavcev in dvajset konjev. Zanimivo je, da so bili vsi delavci oblečeni v bele srajce, večina jih ima »lajbiče«. Gospod ob transportu je verjetno dr. Leblanc, saj nosi kravato in klobuk, ki ni značilen za naše kraje. Za lastnika stroja je bil tovor pač dovolj pomemben, da ga je osebno spremljal. Lokomobilo so verjetno pripeljali s tovornim vlakom do železniške postaje na Ruti. Samo ugibamo lahko, s kakšno težavo je potekal pretovor z vlaka na cesto in nato transport, pri katerem so morali od postaje do trga premagati čez sto višinskih metrov razlike na pet kilometrov dolgi makadamski cesti s številnimi klanci in neugodnimi ovinki!
Po podatkih Franja Sgerma v knjigi Lovrenc na Pohorju skozi stoletja je bilo na ožjem območju kraja v prvi polovici prejšnjega stoletja pet žag na parni pogon. Omenja sicer še šesto, in sicer »mašin žago« na parni pogon. Leta 1908 jo je zgradil Vitanjčan Josip Steinauer ob Radoljni pod Roglo, kjer je danes znano smučišče. Po mnenju avtorja pa zaradi lege v drugi katastrski občini ni spadala pod Lovrenško Pohorje. Prvo parno žago v Lovrencu je leta 1908 zgradilo švicarsko podjetje Sutter-Roussy. Leta 1909 je naslednjo postavil domačin Franc Pajtler (1867–1955), po domače Kasjak, znan kot »pohorski kralj«, in je delovala samo pet let. Domačini so jo imenovali »mašin žaga«. Leseno stavbo so še nekaj časa po drugi svetovni vojni uporabljali kot skladišče. Postavljena je bila na mestu, kjer je zdaj hiša na Poti Šercerjeve brigade 38. Lastnik tretje iz leta 1915 je bil znani lovrenški lesni industrialec Avgust Lešnik (1868–1939), za katerega so pravili, da je prišel v Lovrenc z enim konjem in vozom, nato obogatel in spremenil priimek v Löschnigg. Žaga je poslovala kot družba KOH in je bila v Kurji vasi. Tam je zdaj ob Mariborski cesti obrat Marles hiše Maribor d. o. o. za izdelavo montažnih hiš. Četrto je leta 1924 zgradil Jakob Novak, gostilničar, mesar in lesni trgovec, med drugim prvi lastnik nekdanjega hotela Jelen (tedaj Hirschenwirt). Stala je v Kurji vasi ob začetku ceste na Lehen, kjer je danes hiša Ob Slepnici 7. Bila je bolj znana kot Vrenčurjeva žaga, ker jo je leta 1943 kupil Harald Wrentschur, leta 1912 v Radljah ob Dravi rojeni veleposestnik, lesni trgovec, nemškutar slovenske narodnosti, kasneje nemški državljan, ki je ob koncu vojne pobegnil kot funkcionar SS z vso družino. Peta je nastala iz nekdanjega mlina in žage v kleti gospodarskega poslopja, ki ga je leta 1915 odkupil Mihael Kogelnik od gostilničarja Karla Büttnerja v naselju Gaj (danes Ob Radoljni 57 in 59). Ker je bila žaga premalo zmogljiva, so za njen pogon leta 1928 kupili parno lokomobilo in poleg žage uredili še hišno elektrarno. V hiši sta z ženo Marijo odprla lokal s pomenljivim imenom Gostilna pri centrali. Zaradi lahkomiselne prodaje žaganega blaga je lastnik leta 1930 prišel v stečaj, imetje je prevzela posojilnica v Celju, družino so deložirali. Gostilno je prevzel Jodl, žago pa je upravljal Josip Belej, ki se je zaradi varnosti med drugo svetovno vojno umaknil iz Lovrenca. Žaga je obstala leta 1943, ohranilo se je hišno ime pri Beleju.
Kot rečeno, je prvo in najstarejšo parno žago na Lovrenškem Pohorju zgradilo švicarsko podjetje Sutter-Roussy leta 1908. Stala je na stavbni parceli 169 katastrske občine Lovrenc – na mestu, kjer je danes naselje ob Čebelarskem domu. Lastnika parcele Roman in Ana Blazin sta jo leta 1907 prodala novim lastnikom Sutter, Bourgqin in Risser, ki so jo posedovali po tretjinah, že leta 1909 sta bila lastnika Ema Leblanc in H. C. Bourquin, leta 1910 Augusta Russy in Ela Tour de Peilz, po prvi vojni pa so se lastniki parcele menjavali, dokler je nista leta 1928 dobila Jožef in Marija Šketa. Žaga je imela dva polnojarmenika (za istočasno žaganje celega hloda v deske), tri cepilke (stroji za cepljenje lesa), pet cirkularjev (krožne žage) in čelilnikov (krožne žage za razžagovanje desk pravokotno na vzdolžno os, največkrat odžagovanje konic, čeljenje). (7) Letno so predelali 8000 kubičnih metrov hlodovine. Z imenom GAJ je delovala do leta 1918. Da bi si zagotovili nemoteno dobavo hlodovine, je leta 1909 firma Leblanc & Bourquin kupila od Rudolfa Zandonattija več kot 586 hektarjev velik gozd, kasnejši Tršarjev gozd, od koder so do Kasjakovega kamnoloma speljali vodno rižo, od tam pa štiri kilometre dolgo tovorno žičnico do žage.
To veliko in solidno podjetje je bilo usmerjeno v predelavo iglavcev in listavcev, izdelki so bili namenjeni za izvoz. Uspešno je delovalo do konca prve svetovne vojne. Usoda lokomobile in ostalih naprav v žagi ni znana. Stavba je stala še nekaj časa, dokler je niso leta 1954 porušili in zidake porabili za gradnjo zasebne stanovanjske hiše. Betonske temelje so zakrili z zemljo, izkopano iz jame, v kateri so nameravali urediti letni bazen blizu nekdanje žage. Žal je ostalo le pri jami in lepih načrtih …
ZAHVALA
Arhivski svetovalki Mojci Horvat iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru se zahvaljujem za zanimivo fotografijo transporta, ki me je spodbudila k pisanju tega sestavka, za strokovno pomoč Vladimirju Vilmanu, kustosu v Tehniškem muzeju Slovenije in za podatek o Haraldu Wrentschurju dr. Marjanu Linasiju iz Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu. Zahvalo sem dolžan tudi Lovrenčanom Francu Bečanu, Jožetu Črešnarju in Alojziju Vanerju - Košnervemu Slavkeju za dodatne podatke o parnih žagah v Lovrencu. In ne nazadnje – hvala Mateji Bečan za dokumentarno fotografijo.
LITERATURA IN SPLETNI VIRI
2. Sgerm, Franjo: Žage na Lovrenškem. V: Lovrenc na Pohorju skozi stoletja: 1091–1991 (ur. Jože Mlinarič et al.), Lovrenc na Pohorju: Krajevna skupnost, 1991, str. 197–236.
3. https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDaga_Rog (dostop 23. 8. 2021)
4. Veliki slovenski leksikon, 5. knjiga: IN–KO. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2007, str. 1173.
5. Jejčič, Viktor: Od lokomobile do traktorja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2010.
6. https://de.wikipedia.org/wiki/Heinrich_Lanz_AG (dostop 24. 8. 2021)
7. Merzelj, Franc: Žagarstvo. Ljubljana: Kmečki glas, 1996.