Bojan Srnko, Od avre do rož
nedelja, 24. februarja 2019, avtor Mojca Polona Vaupotič, foto Anžej Bečan
Prva razstava v okviru fotosekcije nam je v letošnjem letu 2019, predstavila svojevrstno tipografijo slik in povsem samostojno ustvarjalno pot likovnega ustvarjalca Bojana Srnka. Slikarska dela z edinstveno tankočutnostjo avtorja izražajo proces nenehne preobrazbe ter njegovega razvoja, ki v svetu likovnih tehnik in barv še vedno traja. S tem interpretira svojo genezo preko obstoja bolečih ovir, kot odsevov človeškega bivanja, v vsej svoji krhkosti in ne-minljivosti. Ulovljeni trenutki, ki jih zbira med ustvarjanjem, so bolj ali manj bežni. Izredno pozoren je na podlago slikarskega materiala, na njegovo ne-pravilno površino, na prosojne tone beline in temine, ki na pogled spominjajo na slike s tušem ali pa reliefe.
Njegova tematska izhodišča so raznolika, hkrati pa klasična. Cvetje, tihožitja in narava so postavljeni v središče njegovih ustvarjalnih prizadevanj. Obravnavani so tako, da pri likovni interpretaciji ohranjajo svojo prepoznavnost, hkrati pa avtor vanje vključuje osebna občutja in doživetja, predvsem pa prepoznavne vsebine vodi v simbolne in nadrealistične razsežnosti.
Naslov razstave Od avre do rož je utemeljil kot pogoj za spremembo, da se njegov ritem upočasni in nas popelje do razmišljanja. Slikarska dela, ki prikazujejo težko avro, ki jo je avtor doživljal po prometni nesreči, so ožarčena z ekscentrično barvitostjo, v kateri se odraža njegova življenjska stvarnost, ki kliče po nadaljnem ustvarjalnem vzgonu. V tem primeru je mogoče zaznati, da konkretno stvarne temelje nadgrajuje v nadrealizem ali pa se odloča za dramatizacijo atmosferskega stanja. Likovno življenje in sporočilo njegovih slik ni le vzpostavljanje paralelnega stanja stvarnega sveta, temveč iskanje presežnih vrednosti.
Slike z rožami so drugačna a znova podobna zgodba. Ta dela so oplemenitena z osebnim, vsebinsko poglobljenim, impresivno naglašenim in izpovednim odnosom. Avtor Bojan Srnko je ustvaril niz kompozicij s cvetličnimi motivi, ki so sad njegovega večletnega odkrivanja, preoblikovanja in uresničevanja form ter tehničnega znanja, saj nekatera dela znotraj bogate barvne strukture z grobo, skorajda peskasto obdelano površino od-sevajo avtorjevo ljubezen do materialov. Izmika se ozkemu realističnemu pojmovanju: njegove podobe mestoma preliva razpoloženjska svetloba, ki zaradi odsotnosti človeške figure včasih deluje tudi kot domišljijski pojav. To vidimo predvsem na slikah s črno cvetlico in belim ozadjem ali obratno. Pri ostalih pa svetlobo izvablja iz končne neskončnosti, dvodimenzionalne površine in ji omogoča, da zaživi, zažari in se zablešči po gostih, lopatasto nanesenih plasteh barvnih nanosov. Ponotranjenost podob pa se navzven razkriva le skozi likovno anatomijo ploskev, ob uporabi različnih materialov ter pastozno nanesenih barv.
Ta prehod med avro in cvetjem je samosvoja pot za ustvarjalca, našega sokrajana Bojana Srnka. V svojih likovnih delih nam ni predstavil zgolj svojih likovnih kompozicij, barv in vsebin, temveč tudi del svoje preteklosti. Gre za močno sled nekoga, ki mu je v svojem likovnem kabinetu dano kljubovati na čisto svoj način.
