Na spletnem mestu http://mapire.eu/en/ si lahko ogledamo stare zemljepisne karte mest in dežel habsburške monarhije, med njimi tudi tri vojaške zemljevide, ki so pomemben vir za preučevanje naše lokalne zgodovine. Spletna stran nam omogoča udobno brskanje po zemljevidih, vendar so o vojaških kartah na razpolago le osnovni podatki.  Zato bomo na tem mestu nekaj več pozornosti namenili vojaškemu zemljevidu iz let 1763–1787. Originalne karte zemljevida, ki je bil več kot 100 let strogo čuvana vojaška skrivnost, danes hrani Vojni arhiv na Dunaju. Zemljevid je sestavljen iz 4685 posameznih map ali sekcij. Vse te mape so avtorji spletne strani »zlepili« v enoten zemljevid, po katerem se še najbolj enostavno premikamo, če v iskalno polje vnesemo današnje ime iskanega kraja. Čeprav je ukaz za izdelavo zemljevida izdala leta 1763 Marija Terezija, se zemljevid imenuje po njenem sinu in sovladarju Jožefu II., ki je leta 1765 prevzel  tudi vrhovno vodstvo nad vojsko in se še posebno zavzel za nastajanje vojaške zemljepisne zbirke. Zemljevid danes tako poznamo pod imenom Jožefinski vojaški zemljevid, poznan je tudi kot »prva vojaška izmera« ali »jožefinska deželna izmera«.  

 

  

Ker je zemljepisna izmera zajela vse tedanje habsburške dežele, je Jožefinski vojaški zemljevid hkrati tudi prvi natančnejši in enoten zemljevid slovenskega ozemlja. Habsburškemu ozemlju je bilo po miru v  Campo Formiu leta 1797 priključeno še ozemlje nekdanje Beneške republike, torej tudi naš obalni del Istre in Beneška Slovenija, vojaške oblasti so začele risati karte za to področje že takoj po sklenitvi miru, zato te karte veljajo kot nekakšen dodatek k poprej izrisanemu zemljevidu. V letih od 1995 do 2001 je pod uredništvom dr. Vincenca Rajšpa izšlo sedem knjig faksimilirane izdaje Jožefinskega vojaškega zemljevida za področje današnje Slovenije z naslovom Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Naše kraje obravnava 6. knjiga, ki je izšla leta 2000.

 

Karte Notranje Avstrije, v katero je sodila tudi dežela Štajerska, so nastajale v letih 1784–1785. Risali so jih vojaški kartografi, na Lovrenškem podporočnik Wohlgemuth. Obstajata dva izvoda kart, in sicer original, ki je nastal na risalni deski na terenu, in kasneje prerisana kopija. Kopije niso povsem identične z originali, zlasti pri zapisovanju krajevnih imen, včasih je na kopiji tudi kaj izpuščenega. Na kopijah so karte ali sekcije označene s števili, Lovrenško je zajeto na dveh kartah, oštevilčenima s 146 in 147. Na zgoraj omenjeni spletni strani so prikazane kopije kart. Karte so velike 42 x 62 cm in risane v merilu 1 : 28.000 (1 dunajska cola na mapi je enaka 28.800 dunajskim colam v naravi, 1 dunajska cola = 2,63 cm).

 

 

Ker je zemljevid služil izključno vojaškim namenom, so posebno skrb namenjali prometnim povezavam na kopnem in vodah. Kot dodatek zemljevidom so nastali posebni zvezki z opisom posameznih krajev, njihovo dostopnostjo, možnostjo nastanitve vojaških kompanij … Za Lovrenc je pod razdelkom z naslovom Trde hiše zapisano: Župnijska cerkev z župniščem, podružnična cerkev in še nekaj mestnih hiš v tržišču so trdne zgradbe. Vanje bi lahko nastanili četo pešakov. Ceste so pretežno opisane kot slabe, zlasti v deževnem vremenu, omenjena sta brodova na Ruti in na Fali, pri čemer je bil za prevoz težjih vozov primeren le falski brod. Posebej je izpostavljena težka dostopnost višje ležečih območij v lovrenški okolici.

 

S kartografskega vidika je Jožefinski vojaški zemljevid vsekakor izvrsten izdelek svoje dobe. Vendar se je tudi vanj prikradlo nekaj napak. Kartografi so se nedvomno spoznali na svoj posel, vendar so risali njim tuje kraje, ker pa je cesar Jožef II. izdal navodilo, da morajo vnašati zemljepisna imena, kot jih uporablja tam živeče ljudstvo, so nemško govoreči kartografi imeli nemalo težav z zapisovanjem slovanskih in še kakšnih drugih imen.  V primeru Lovrenca najbolj bode v oči zamenjava Radoljne in Slepnice. Nenavadno je tudi poimenovanje Kurje vasi z Radel. Činžat je na originalni karti poimenovan z Ves (Vesz) na kopiji pa z Jesz, pri čemer je treba pripomniti, da se poimenovanje Činžata z Vasjo včasih pojavlja tudi v drugih virih, vse kaže, da je bilo nekdaj v rabi tudi to ime. Na Rdečem bregu vpisana Cherna Gora je nam bolj poznana kot Hlebov vrh, sicer pa najdemo v drugih virih omenjen Črni vrh, ki ga nekateri zgodovinarji locirajo nad Karničnikom.

 

Splošna podoba Lovrenškega na zemljevidu kaže predvsem na agrarno pokrajino, obdano z obširnimi gozdovi. Na Radoljni lahko preštejemo 15 vodnih koles, na kopiji sta le dve označeni kot žagi (Sag M), na originalni karti je označenih pet žag in trije leseni mostovi, lahko pa na kopiji vidimo zidani most pri Marijini cerkvi v Puščavi.

 

O ostalih dveh vojaških zemljevidih »druge in tretje izmere« le nekaj besed. Že površen pogled nanju kaže na nadaljnji razvoj geodezije. Drugi vojaški zemljevid, imenovan tudi »franciscejski«, je risan prav tako v merilu 1 : 28.800, vendar je natančnejši in polnejši kot prvi. Nastajal je v letih 1806–1869, naši kraji so bili izmerjeni po nastanku Koroške železnice, torej po letu 1863. Tretji zemljevid, imenovan tudi franciscejsko-jožefinski, je bil risan v različnih merilih v letih 1869–1887, na spletni strani je avstrijska polovica monarhije prikazana v merilu 1 : 75.000, ogrska pa merilu 1 : 25.000.