Franc Pačnik, planinska legenda
četrtek, 10. januarja 2019, avtor Anžej Bečan
Lovrenčani imamo kar nekaj aktivnih posameznikov, ki velik del svojega življenja posvečajo različnim družbenim dejavnostim. Mednje moramo nedvomno uvrstiti Lovrenčana Franca Pačnika, ki je zadnji dan minulega leta praznoval častitljivih 90 let, svoj prosti čas pa je posvečal predvsem planinstvu, poznan pa je malodane vsem starejšim planincem in poštarjem v naših koncih.
Franc je bil rojen na Silvestrovo leta 1928 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu kot drugi od štirih otrok. Že v otroških letih je kot pastir pomagal pri bližnjih kmetih ali v kamnolomu, po končani osnovni šoli pa je delo našel kot hlapec pri bližnjem kmetu Vaupotu. Tam ga je doletela 2. svetovna vojna, med katero se je uspešno skrival prisilnim mobilizacijam in opravil prenekatero kurirsko pot. Po vojni se je zaposlil v tovarni meril in ob delu opravil tečaj lesne stroke. Malo pred dvajsetim letom so ga vpoklicali na služenje vojaškega roka na podoficirski šoli v Zrenjaninu v Vojvodini, kjer je preživel tri leta in opravil tečaj radiotelegrafije.
Po prihodu iz vojske je imel več ponudb za službe, tudi za miličnika in gozdarja, a se na koncu odločil za delo pri pošti. Začel je kot pismonoša v Dravogradu in se po dobrem mesecu preselil nazaj v rodni Slovenj Gradec, kjer je kmalu po nastopu službe je navezal stike s Planinskim društvom. Ob njihovi pobudi in podpori vodstva pošte so kmalu zbrali 90 članov iz ducata okrajnih pošt in ustanovili svojo planinsko skupino, Franc pa je bil njen načelnik. Leto kasneje so pričeli razmišljati o postavitvi svoje koče in primeren prostor našli v Selah pod Uršljo goro. Poštarji so takoj zavihali rokave in se lotili udarniškega dela ter ob pomoči bližnjih kmetov in številnih drugih pridnih rok dve leti kasneje, leta 1955, odprli Poštarski dom pod Plešivcem. Franc se spominja kako so cele konce tedna preživljali na gradbišču kamor so material sprva tovorili peš in celo opeko so delali sami na bližnjem glinokopu. Zagon planinske dejavnosti je dve leti kasneje botroval še ustanovitvi samostojnega Planinskega društva pošte in telekoma s sedežem v Mariboru, Franc pa je opravil tečaj za mladinskega in nato še planinskega vodnika ter markacista.
V službi je spoznal štiri leta mlajšo telefonistko Mihelo iz Lovrenca na Pohorju s katero sta se leta 1955 civilno poročila v Slovenj Gradcu, nato pa še isti dan cerkveno v Marijini romarski cerkvi v Puščavi zaradi česar sta imela pri takratnih oblasteh nemalo težav, saj je bil Franc član partije. Leto dni kasneje se jima je rodil sin Danilo in ob izteku porodniške je delo na pošti v Lovrencu dobila najprej žena Mihela, leta 1958 pa še Franc kot upravnik pošte. Na tem delovnem mestu je ostal do upokojitve leta 1987, v tem času pa je pri nadomeščanju pomagal na številnih poštah od Ptuja preko Slovenskih Goric do Koroške.
Svojo planinsko dejavnost je Franc nadaljeval tudi v Lovrencu, kjer so marca 1967 na pobudo pisatelja Draga Vresnika in Ivana Dolinška ustanovili planinsko skupino pod okriljem Planinskega društva iz Ruš. Samostojno Planinsko društvo Lovrenc na Pohorju so ustanovili 19. aprila 1970, Franc Pačnik pa je bil njegov predsednik tri desetletja od ustanovitve naprej. Društvo je v markiranje prevzelo ali na novo označilo 14 planinskih poti v okolici Lovrenca proti vrhu Pohorja in na Rdeči breg, vzgojilo veliko planinskih vodnikov, markacistov in gorskih stražarjev ter s šolskimi mentorji v gore popeljalo mnoge generacije otrok. Franc je bil neumoren planinec s katerim so ljudje radi hodili na izlete. S sinom Danilom sta pred njegovim desetim rojstnim dnem prehodila celotno Slovensko planinsko (SPP) pot (takrat imenovano še transverzala) in s Planinske zveze so pred podelitvijo priznanja nejeverno preverjali ali je fant res sam opravil vse vzpone. Franc je sicer dvakrat prehodil celotno SPP, do tretjega obhoda mu manjka še sedem žigov, podobno je s Potjo kurirjev in vezistov, obhodil je Šentiljsko, Zasavsko, Koroško, Ruško, Kozjaško in najbrž še kakšno planinsko obhodnico, se udeležil osmih enotedenskih planinskih maršev po bivših bratskih republikah in se sedemnajstkrat povzpel na Triglav. Poleg planinskega in poštarskega udejstvovanja je bil štirinajst let gasilec, pel v pevskem zboru, veliko nabiral gobe in fotografiral, kot pooblaščenec opravljal civilne poroke, bil član Zveze borcev, Strelskega društva in športnega društva DTV Partizan, Lovrenc predstavljal kot Jezernik in še marsikaj. Za svojo prizadevnost je prejel več najvišjih stanovskih in občinskih priznanj ter bil imenovan za častnega predsednika Planinskega društva Lovrenc. S svojih izletov je enim planincem redno pošiljal razglednice, udeležencem pa čez čas na dom prinesel razvite fotografije.
Veselja do narave se je navzel tudi vnuk Klemen, ki kot študent fakultete za šport sicer raje gorsko kolesari in turno smuča, Franc pa se ob ženi Miheli z izvrstnim spominom rad vrača na pretekla doživetja in zaide med kolege.
